Pozdravi iz klinike Majiwa

Oyawre uru! Oyawre! – se zališi zjutraj nekaj minut pred osmo pozdrav vrste čakajočih pacientov. Prvi pride, prvi melje, in tisti, ki se jim najbolj mudi, čakajo že od četrte ure  zjutraj. Tako včasih, čeprav pridejo na vrsto veliko kasneje, tisto jutro ne vzamejo predpisanih tablet, kar nam zna zagreniti urejanje kroničnih terapij.

Pacientov je nenavadno veliko, danes kar 182. Majiwa je namreč le vas z redko razporejenimi hišami med katerimi je tudi 100 in več metrov. A kraj se brez jasnih meja s številnimi živo rdečimi blatnimi cestami prepleta s sosednjimi vasmi, in vse skupaj, kot velikanski micelij preraščajo stotine kilometrov obale Viktorijinega jezera. Ljudje pa nas obiskujejo od daleč; danes celo iz Kisuma, oddaljenega triinpetdeset kilometrov, tretjega največjega mesta v Keniji z okoli milijon prebivalci.

Pred kliniko sta dve vrsti, iz ene strani prihajajo internistični, zobozdravstveni in pediatrični pacienti, iz druge dva- do trikrat na teden pacienti na preveze kroničnih ran, vrsto pa preskoči kakšna bolj urgentna primer. Sobe so štiri, prostora ja malo. V sobi ena obravnavamo kronične rane in druge manjše kirurške intervencije, v sobi dve pediatrične paciente v spremstvu širše družine in njihovih težav, soba tri je namenjena vsem drugim odraslim z bolj ali manj internističnimi tegobami, soba štiri pa zobozdravstvenim posegom. A klinika se bolj kot običajnim zakonom fizike podreja “bigger on the inside” efektu iz knjige Štoparski vodnika po galaksiji. Paciente se namreč pregleduje na hodniku, več v isti sobi, včasih pa celo zunaj. Čeprav tega zapisa najverjetne ne bodo brali se vsem zahvaljujemo za iskazano potrpežljivost in razumevanje zgoščene obravnave. Oziroma, kot piše na Marvinovi majici – Sori, Gužva. V Majiwa clinic nismo sami. Marvin, Lilly, Emily, Clinton, Erick, Afflin in Terry, vsi s presenetljivim besediščem slovenščine, bogatim medicinskim znanjem in lokalnimi izkušnjami, z nami preživljajo delavnike. Da pa nam ne zmanjka materiala za nadaljne zapise jih predstavimo naslednjič.

Obale viktorijinega jezera naseljujejo Nilotska ljudstva, na kenijski strani ljudstvo Luo. Sloki ljudje z dolgimi nogami in podlahtmi ter velikimi dlanmi, ki bi se jih prestrašil vsak potencialni olimpijec iz bazenov ameriških kolidžev. Njihov jezik se močno razlikujeta od jezikov večinskih ljudstev Kenije in lingue france vzhodne Afrike – svahilija, vokalno pa je dholuo (“luoščina”) nekoliko celo podoben slovenski zvočni paleti.

Nasprotno od mnenja domačih fantov, mislim da nam gre kar dobro. V sobi 1 smo zaenkrat vzeli le, “ali boli?”, odgovor je večinoma žal pritrdilen, in kateri dan v tednu naj se pacienti vrnejo. Med tem ko Vanesa v sobi 3 pridno našteva vse vrste simptomov od glave do pete do postavitve malarije, pardon, diagnoze. Malarije je skoraj toliko kot pacientov. Navkljub imenu bolezni pa slabega zraka med bujnim rastjem tropske savane, z izjemo tistega, ki se dviga iz priložnostnih kurišč ni – očitno to prija tudi komarjem.

Ko zadnji pacient zapusti kliniko se ti že pripravljajo na nočno pojedino. Mi pa hitimo, da ujamemo še zadnje sončne žarke za sušenje inštrumentov po tem ko jih temeljito umijemo, kot pripravo na kasnejšo sterilizacijo.

Dan zaključen. Na ekvatorju so večeri kratki – sama noč pa dan.

Scroll to Top